Archive for the 'Posel na splošno' Category
Da je lahko življenje mladega podjetnika izredno pestro, bom ilustriral z dvema izredno zanimivima dogodkoma, ki se tičeta spletne trgovine Mini Imports.
Nekaj časa nazaj sem naredil korporativen prevzem konkurenčnega maketarskega foruma makete.net. Z dobro vero, da bodo tudi uporabniki veseli sprememb, saj je forumu izredno drastično padla kvaliteta, sem napovedal novo vodstvo z veliko objavo “Obetajo se spremembe!”. Milo rečeno uporabniki niso bili najbolj zadovoljni. Takoj so napadli pokvarjenost in pohlepnost prejšnjega lastnika (ki je, mimogrede, prodal forum predvsem zaradi težaških članov) ter napovedali propad, saj bo sedaj prevladal kapital. LOL 
Žal so nekateri malce preveč resno vzeli vse skupaj in so začeli napovedovati tožbe zaradi kršitve avtorskih pravic - a si očitno niso prebrali obstoječih pravil, kjer piše, da se s pisanjem na forum strinjajo, da prenašajo pravico ogleda javnosti na forum. Drugi so šli še korak naprej in napovedovali batine, eden mi je rekel, da bolje, da se ne prikažem na naslednjem maketarskem državnem prvenstvu (2006), ker me bodo vrgli čez prag. Ne samo, da sem bil tam, še rekordno prodajo smo imeli, dobil sem pa le en grdi pogled, kateremu je kmalu sledil pogled v tla.
Kar je najbolj žalostno in sramotno - tu ne gre za prepotentne mladostnike, vendar za ljudi, ki so že na dobri sredini svojega življenja. Po domače - “fotri”. 
Zadnjič pa mi je ponovno en “fotr” zakuhal dogodivščino. Gre za redno stranko, ki je prevzemal robo osebno, dostikrat pa sva se tudi zaklepetala - skratka, imeli smo korekten odnos. Vsaj na zunaj. Nekaj članov na forumu me je že dlje časa opozarjalo, da mnogim članom dobavlja makete ceneje kot jih prodajam jaz ter da ima že kar dobro zalogo maket za preprodajo. Kljub temu se nisem vmešaval v njegov “posel”, dokler ni začel prodajati maket, ki sem jih jaz dobavljal. Potem sem mu poslal sporočilo, da tega se pa ne bomo šli in da ne more prodajati enakih maket po nižjih cenah. Zagrozil mi je, da me bo tožil, ker kršim zakon o prostem trgu (na privatnem forumu, naj dodam 
). Očitno le nismo bili taki dobri kolegi … Se je pa potem še enkrat dobro potrudil, da je spisal “uradno” sporočilo, kjer je navedel med drugim tudi zakon o “oglaševanju in reklamiranju”. Sem skoraj umrl, ko sem to prebral. Zahteval je tudi popoln izbris svojih prispevkov, a kot že rečeno, si tudi on ni prebral pravil, s katerimi se je strinjal, da prenaša pravice na forum.
Večina teh zadev je izredno zabavnih po nekaj mesecih, vendar moram reči, da sem kar dobro švical ob prvem dogodku. Ta drugi je bil pa zabaven že cel čas. 
Manjših zadev o obrekovanju za mojim hrbtom, podtikanja in obtoževanja svinjarij niti ne bom omenjal, ker jih je bilo preveč.
Če ima še kdo podobne izkušnje, naj ga tolaži dejstvo da ni sam. 
Berem odlično knjigo o oblikovanju sistemov v podjetju (o njej bom še pisal), kjer piše tudi o zbliževanju s strankami. Saj vsi vemo, kako je - če s stranko postaneš prijatelj in se dobro razumeta, dostikrat pogovarjata ipd., le-ta potem ne bo šla h konkurenci. Right? WRONG!
Mogoče spet le sindrom naše male deželice, a jaz sem imel v zadnjih treh letih odkar sem v maloprodaji prekleto veliko “prijateljev”, ki so hodili k meni po drobnarije, v tujini pa kupovali makete večje vrednosti. Seveda, razlike v ceni artiklov obstajajo a res niso bistvene. Včasih je kakšna zadeva, ki jo z ladjo pripeljejo iz Japonske ali Hong Konga po treh mesecih čakanja polomljena. Ampak nič ne de - bo že prodal ceneje na Dejanovem forumu! Tako imam frajerje na forumu, ki ne samo da so izredno pogosti gosti in da imajo ponavadi izredno veliko maket, ki jih niso kupili v sloveniji, ampak tudi pozivajo druge, da če kaj potrebujejo, da se obrnejo na njega, bo že on zrihtal! Izredno poceni, seveda. Takšni pa se tudi dostikrat pritožujejo in jokajo, zakaj nimamo v sloveniji tako velike izbire in tako nizkih cen. 
Sicer pa je po izkušnjah mnogih tako, da so forumaši in podobni samooklicani strokovnjaki, ki “vedo kaj kupujejo”, najbolj zahtevne stranke, ki poberejo največ časa in živcev ter prinesejo najmanj denarja. Takšne je Timothy Ferris (o njegovi knjigi, The 4-Hour Workweek, bom prav tako še pisal) enostavno odpustil.
Small retail´s a bitch.
Vsi poznamo t.i. guruja Roberta Kiyosakija, ki je napisal knjigo ‘Bogati očka, revni očka’ (Rich Dad, Poor Dad). Kot sem že napisal, sem prebral to knjigo v zgodnjih najstniških letih in mi je tudi malce pomagala pri podjetniškem razmišljanju (KAJ). Vendar pa imam po treh letih začetniškega podjetništva in začetku ‘pravega’ podjetnišva, dovolj kaj-ev in potrebujem kako-je (KAKO). Tu se pa pri Kiyosakiju zatakne.
Prvič - človek nima nobenega pravega ozadja, da sploh lahko potrdi svoje motivacijske zgodbice v knjigah. Ne ve se, koliko premoženja je imel pred izdajo knjig, niti kdo je zloglasni ‘bogati očka’. Kar je najhuje - kolikor je razvidno iz državnih evidenc je obogatel ravno s prodajo knjig.
Drugič - knjige so predvsem teoretične in, kot rečeno, pišejo o “kaj” (ustvarite podjetje, investirajte v nepremičnine in vrednostne papirje ipd.), ne “kako” (vodenje, trženje, prodaja, kadrovanje). To pa pomeni, da so popolnoma neuporabne, če ste že dosegli razmišljanje izven ustaljenih okvirov (out-of-box).
Tretjič - razen prve knjige in pogojno ‘Kvadrant denarnega toka’ (Cashflow Quadrant), ki sta kljub vsemu še vedno KAJ a vsaj dobro napisani, so vse ostale knjige popolnoma zanič. Nazadnje sem prebral ‘Upokojite se mladi in bogati’ (Retire Young Retire Rich) in za knjigo sploh ne bom delal ocene, ker je naravnost katastrofalna - sklicevanja na druge (zopet sumljive) avtorje, neprestano ponavljanje in referiranje na druge svoje knjige ipd. In niti enega KAKO.
Četrtič - nekateri nasveti so popolnoma nerealni, nekaj pa jih je celo nevarnih. Od iskanja nepremičnin, ki obljubljajo pozitivni denarni tok (rad bi videl frajerja, ki najde danes takšno nepremičnino) do priporočanja opcij kot investicijske možnosti. Mislim, da je vsem jasno, da se napovedovanje prihodnosti še nikoli ni dobro izteklo.
Skratka: če ne veste, zakaj se ne zaposliti in zakaj raje ustanoviti podjetje, si preberite njegovo prvo knjigo. Nato pojdite na knjige o realnih in koristnih nasvetih, ki vam bodo dejansko pomagale. Več o teh tudi v prihodnjih prispevkih.
Letošnje poletno branje:
Moja najdražja je popolno nasprotje mene: zaprisežena marksistka in anti-kapitalistka. Vendar je to včasih izredno dobro, saj dobim popolnoma drugačen pogled na stvar in tudi obzorja se mi s tem širijo, saj, roko na srce, npr. filma o našem filozofu Žižku sigurno ne bi samostojno pogledal (ravno toliko, da sem slišal za ta priimek pred tem).
Dostikrat pa se teme izredno povezujejo s poslovnimi, kot npr. naslovna:
“Psiholog Barry Schwartz v svojem predavanju za tarčo vzame prepričanje zahodne civilizirane družbe, da svoboda izbire vodi k osebni sreči, kar je tudi tema njegove zelo odmevne knjige ‘The Paradox of Choice’. Pravzaprav se v sodobnih družbah dogaja ravno nasprotno, neskončna izbira, ki smo ji priča, nas dela nesrečne. Zaradi izbire smo si postavili nedosegljivo visoka pričakovanja, izbire postavljamo pod vprašaj še preden jih izberemo ter slednjič vso krivdo za odločitve valimo sami nase.” - Zofijini.net. Update: Žal so stran zamenjali z novo in ne delajo arhivov.
Močno priporočam, da si ogledate tudi nekaj-minutni video, ki je na zgornjem naslovu.
V filmu se skrivajo tudi nauki za marketing, ki jih strokovnjaki že nekaj časa ponavljajo. Prva stvar: (1) kupcu ne dajte izbire. Odločite se namesto njega in mu ponudite čimmanjšo, če sploh kakšno, izbiro. Prav tako so poudarili, da (2) kupec vedno kupuje rešitev in ne izdelka. In seveda, (3) kupci nikoli ne iščemo najboljše, temveč “le” dovolj dobro. Kajti jasno je, da bo vedno boljša ponudba nekje, edini problem je, da jih je daleč preveč, tako da se raje odločimo za tisto, ki je dovolj dobra za naše potrebe in želje.
Kot omenjeno v videu, nas prevelika izbira paralizira, to pa se odraža tudi v splošnem življenju. Najbolj očiten primer je čedalje večja pasivnost - primer v filmu je izpolnjevanje obrazca za donacijo organov. V Evropi imajo trikrat več donatorjev kot v ZDA. Pa ne zato, ker bi bili boljši ljudje, temveč ker v ZDA obrazec zahteva, da se prijavite za donacijo, v Evropi pa da se odjavite od donacije. Torej, če ne izpolnite obrazca ste v Evropi avtomatsko donator.
Še mnogo več si oglejte v zgornjem videu.
Sedaj pa vprašanje: kot prodajalec storitev se zavedam, da kupci ne želijo/smejo imeti izbire, a obenem nekateri (in zdrava pamet) pravijo, da je kupca potrebno vključiti v proces storitve. Torej, kako kupca vključiti a obenem poskrbeti, da se ne bo ustrašil izbire ali česarkoli drugega? Ali ga samo vodimo po procesu, brez da bi bil potreben kakšen odziv od njega in le zahtevamo kimanje? Vesel bom vaših komentarjev.
