This entry was posted on Monday, April 30th, 2007 at 8:35 and is filed under Osebnostna rast, Podjetništvo. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.
Teorija
Ko je Joe Sugarman predaval o svojih neuspehih sem se spomnil na znanca, ki je na zaprtem klubskem forumu komentiral nekaj glede ustanavljanja podjetja in da on tudi razmišlja o tem. Malo sem ga podrezal, da on preveč razmišlja in nič ne naredi, saj se je informiral že kakšno leto ali več. Kakšna je bila reakcija?
Se pač nočem zaletet in premislim zadeve, ker neuspeh lahko boli.
Ne verjameš motivacijskim knjigam, dokler ne uvidiš, da večina ljudi resnično razmišlja tako. Vsi, ki so uspeli poudarjajo da je neuspeh ključen del uspeha. Dokler tega ljudje ne uvidijo, bodo vedno ‘premišljevali’ zadeve … v nedogled. Naredi ali ne naredi, druge opcije ni. Prej kot začneš, lažje bo, saj bo neuspeh lažje prenesti. Ko si star 20 let, neuspeh ni težava, saj imaš za večino nujnih stvari poskrbljeno. Pri 40ih se lahko pojavijo finančne težave zaradi neuspeha, zato je takrat težje biti novopečeni podjetnik (a ne nemogoče!).
Morda je tu še dodaten problem slovenske mentalitete, ki ni ravno naklonjena neuspehom - nekdo, ki je zavozil podjetje je nesposoben, luzer in je ‘previsoko letal’. Blaž je na zadnjem predavanju, ko je poročal o potovanju po ZDA (Silicon Valley in ostali podjetniški centri), kot enega glavnih problemov podjetništva v Sloveniji izpostavil ravno to.
Kljub temu ostaja upanje, saj smo Slovenci izredno podjeten narod (to je potrdil tudi Joe), potrebno se je le znebiti predsodkov, da bomo lahko popolno vzcveteli (malo bolj podjetniško naravnana oblast tudi ne bi škodila :D).
Praksa
Sam sem svoj prvi večji neuspeh doživel v lanskem letu. Ustvaril sem preko 5 milijonov tolarjev prometa, a le 200.000 dobička. Težava? Celo leto sem delal praktično brez razlike v ceni, brez da bi se tega zavedal. Izredno logična izjava ‘don´t work hard, work smart’, dobi pravi pomen šele, ko jo utrpiš na lastni koži. Sam sem očitno naredil napačno kalkulacijo v začetkih poslovanja, ki je potem nisem več nikoli pregledoval. Celo leto in le 200.000 dobička … verjemite, ni lep občutek. 
Teorije nisem pisal po principu ‘kdor zna naredi, kdor ne zna uči’, zato sedaj vztrajam, brcam in grizem ter urejam poglavitne zadeve, da bom letos dosegel postavljene cilje. Glavni razlog lanskega neuspeha sem že odpravil (dobavitelji), tako da me sedaj čaka le še nekaj večjih (spletna trgovina, sistem nabave, prenos operative) in nekaj manjših (novi dobavitelji, postavitev mreže spletnih strani in trgovin) problemov oz. nalog.
Pred trepljanjem samega sebe po rami za dosežene uspehe, pa bo potrebno, seveda, še veliko dela 
0%
0%
April 30th, 2007 at 13:58
Dejansko je res tako. Sam sem prišel do spoznanja, da ima skoraj vsakdo v glavi neko zamisel ali njih več, kaj bi bilo dobro oz. podjetno delati, a le peščica oseb ima “jajca” in stvar resnično izpelje.
Veliko je še priložnosti, veliko stvari se da početi, le prvi - najtežji korak je potrebno čim hitreje narediti.
April 30th, 2007 at 14:38
Ja jajca so potrebna za vsako stvar. se strinjam prvi korak je najtežji, ko pa ga enkrat narediš ni poti nazaj in grizeš in grizeš in tudi uspeh ne more izostati. LP
May 4th, 2007 at 14:33
Dosti ljudi obupa pri prvem koraku ali pa sploh ne pridejo do njega. Grizat, brcat, mahat, vse, sam da prideš čez tisti zid
March 2nd, 2008 at 15:08
[...] tri leta so minila, ko sem začel s prodajo plastičnih maket po forumih, se zakalkuliral in delal več kot eno leto praktično brez profita, imel velike načrte ter težave s financiranjem in strankami, preimeoval celoten posel in ga nato [...]