This entry was posted on Saturday, May 19th, 2007 at 10:44 and is filed under Moji projekti. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.
In izgleda, da mi bodo odobrili limit na TRR. 
Zakaj sem vzel limit? Ker je za nižje zneske dosti bolj primeren kot kreditno financiranje. Odobreno je določeno negativno stanje, obrestuje pa se samo toliko, kolikor sem v minusu. Zame je to 100x boljša opcija (za katero do pred kratkim spoh vedel nisem), saj ni nobenega mesečnega odplačevanja, ki bi mi povzročilo negativni denarni tok. In kar je še lepše - obrestna mera se praktično ne razlikuje od kredita (danes je to ~6% na letni ravni). 
Je pa to tista velika steklena stavba na Dunajski. Ob vhodu zahtevajo ime, priimek, potem dobiš kartico s katero odpiraš vrata (kot v kakšnem filmu). Seveda so na vsakem koraku tudi kamere. Sprejel me je mladenič, ki je, po lastnih besedah, tu šele nekaj mesecev. Ima pisarno z razgledom na Dunajsko v takem lepem … sterilnem okolju. Od 8. do 16. Takrat sem pomislil - da bi me kdo sedaj poskušal spraviti v kaj takšnega, bi verjetno uporabil naslednje orodje:
Človek se izredno hitro navadi svobode, da delaš kar želiš, kadar želiš. In tej svobodi se ne mislim odpovedati, ker sem že popolnoma razvajen. Četudi to pomeni, da delam svobodno večino dneva. 
0%
0%
May 19th, 2007 at 12:36
Jaz mam vse na Hypo banki in so ful fleksibilni in super. Vsa pohvala!
May 19th, 2007 at 12:43
On saj dela v mirnem okolju in dobiva primerno plačo, kaj pa tisti v proizvodni - od 6h do 2h zravn strojev, vsak dan…
May 19th, 2007 at 14:55
bujes: V to se pa raje ne bi spustil, je debata za tri dni.
Imel sem bolj v mislih, kaj bi lahko mene vse čakalo, če bi se odločil za faks in ne-podjetništvo. 
May 19th, 2007 at 15:03
To je res, ampak kolk maš ti več skrbi kt on. On odela tistih svojih 8 ur in ko pride domov lahko pozab na službo.
Kaj pa ti? Lahko kdaj mirno pozabiš na trgovino? Še na dopustu ne…
May 19th, 2007 at 15:11
Kaj ti resno tako misliš? Morda oddela 8 ur, samo dostikrat bo moral tudi več. Ima deset linij šefov nad sabo, nobene svobode, stalno ti nekdo gleda za vrat.
Jaz stalno delam kar želim in kadar želim. Po 10ih letih je zelo velika verjetnost, da se ne bom nikoli več v življenju sekiral za denar … obenem pa zopet samo užival v delu, ki ga rad opravljam.
Medtem, ko bo on OBVEZAN delati 50 let, se bom jaz lahko upokojil pri 30ih, morda šele 40ih, a kljub temu bom še zmeraj delal tisto, kar me veseli.
Vendar, kaj paše tebi je tvoja stvar. Nekomu je dovolj ‘varna’ služba, oddelanih 8 ur in 50 let tako, drugi pač nismo za to.
May 20th, 2007 at 17:40
Dejan,
ostajam v suženjstvu.
deloma dobro razmišljanje, pa vendar zelo enostransko. Jaz po xx letih “suženjstva” in milijon idejah in rajcanju, da bi le odšla med podjetnike, še vedno s polno zavestjo in odgovornostjo
V vsaki od teh različic imaš pluse in minuse in ljudje niso ne-podjetniki le zaradi pomanjkanja idej ali pomanjkanja možnosti. Imam nekaj prijateljev, ki že dolgo “furajo” svoj privatni posel in to kar pravi bujes, je res. Smo na morju, na sprehodu …. telefon zvoni in oni ne (morejo) ločiti dela od dopusta. Vse lepo, ko gredo zadeve v pozitivno smer, težko ko gredo v negativno. Pri “suženjstvu” zamenjaš službo, pri podjetništvu, ko zabluziš v milijonske minuse, ker ti je morda (le) finančna inšpekcija po nesporazumu “uredila” plačilo dodatnega davka. Popihaš v tujino?
May 20th, 2007 at 18:14
Ni enostransko, samo drugega dela nisem razložil. Drugače se jaz vsega tega zavedam, vendar je treba ločiti še nekaj. Imaš samozaposlene in imaš podjetnike/lastnike. Samozaposleni urejajo vse sami, kljub temu, da imajo zaposlene. Če oni odidejo, podjetje propade. Takšnih je seveda večina s.p-jev. Druga stran so pa tisti, ki znajo gledati na svoje podjetje iz druge plati, lastniške - zaposluje druge, da opravljajo delo za tebe (po daljšem času in če je podjetje uspešno lahko zaposliš tudi direktorja). Seveda to ne gre s prvim dnem, saj je potrebno podjetje postaviti na noge. Je pa to potrebno imeti v glavi, kar pa večina podjetnikov nima. To razliko je odlično opisal Michael Gerber v knjigi Mit o podjetniku, ki jo prodaja tudi Lisac. Priporočam branje.
Ko gredo zadeve v negativno zapreš podjetje in poskusiš znova.
Potrebe po “popihanju” ni, saj te ščiti d.o.o., vse dokler koga namensko ne ogoljufaš. Drugače pa moraš resno za*ebat, da te inšpekcija tako udari po žepu, da bi moral zapret podjetje.
In verjemi, da ne upravljam s tremi pravnimi osebami zato, da bom imel čedalje manj časa.
May 21st, 2007 at 20:05
Problem je, če se podjetnik čustveno naveže na svoje podjetje v smislu “jaz sem to ustvaril”, “to je moj osebni uspeh” in podobno ter postane drugačne vrste suženj - suženj podjetja - ter se ne zna več iztrgati iz tega. Potem pa nastanejo bogati podjetniki, ki še vedno garajo 12ur na dan in jim na dopustu zvoni mobitel, čeprav bi lahko to zvonjenje prepustili drugim - recimo najetemu direktorju, kot je Dejan že omenil.
Zame je resnični uspeh ne samo to, da si nabereš dovolj denarja za veke vekomaj, temveč da se znaš kasneje na neki točki tudi distancirati od svojega podjetja. Šele tedaj si resnično samo lastnik in nič več delavec ter imaš končno dovolj časa zase, skrbi pa (skoraj) nič.
May 21st, 2007 at 20:23
Peter je zopet zelo lepo ubesedinil.
Jaz vem, da če bo kdaj v prihodnosti prišla priložnost za prodajo mojega trgovskega podjetja in to za pravo ceno, ne bom dolgo razmišljal.
May 23rd, 2007 at 1:38
Dejan, se lahko pocasi umiris s teorijo penziona pri 40ih.
Zakaj se vedno obiskujes faks, ce si se namesto zanj odlocil za podjetnistvo?
May 23rd, 2007 at 7:12
Kaj je pa narobe s penzionom pri 40ih?
Sej to ne pomeni, da bi dejansko nehal delat. 
Faks obiskujem zato, da prihranim nekaj živcev moji mami.